Uglavnom ujutro, u one neke posebne dane kada sam dodatno ispunjena nekom tajnom imaginacijom...koja pokuca na neka svoja tajna vrata moga? unutarnjega svijeta iz kojeg, kao u transu izleti gotova pjesma! Popravljanje je uglavnom bezuspješno. Ponekad pjesme ispišu trenutke prošlosti, ponekad budućnosti, ponekad su vezane za mene a ponekad za...???
Mene tisti redki trenutki pesniškega navdiha obiščejo zjutraj, ponavadi izhajajo iz sanj. Najprej jih motam nekaj časa po glavi in kar naenkrat se rodi verz. Takrat je čas da vstanem in ga zapišem. Potem ga dodelujem, pilim in brusim. Včasih je nared že isti dan, včasih pa šele potem, ko čez nekaj časa znova naletim na zapisek in se mi da ukvarjati s pesmijo ...
Največkrat pišem, ko se me kaj močno dotakne (pogosto kaj bolečega). Nekatere pesmi zapišem, kot pridejo, druge kar naprej popravljam. Včasih pesem medim v sebi nekaj časa, pa jo šele potem zapišem. Besede rade pridejo tudi, kadar sem v naravi. Nimam se za nevemkakšno pesnico, a to je moj način, da komuniciram, se odprem navzven.
Najprej, Dan, čestitke, da si načel tako zanimivo pesniško temo!
Zdaj pa še moj piskrček: Moje življenje je, tudi po zaslugi PESEM SI, prepredeno s pesmimi. Veliko berem. Največ pa napišem v sproščenejšem času, ko lahko spolzim v tisti svet, v katerem se odpre posebna notranja prostranost in je duh pripravljen na kreacijo. Sicer se večkrat zalotim, da imam posebne "vsrkovalne in razmišljevalne" dni, ko sem pozorna na detajle, odseve, tudi zgodbe. Poezija je kar nekako v meni in jez ob zunanje manj dejavnih časih večkrat popusti in takrat je čas, da pesmi prelijem na papir. Vedno najprej skozi svinčnik na stare ovojnice, lističe ... Najboljši prostor za pisanje je samota ...
Jaz največkrat pišem, kadar sem močno prizadeta, užaljena ali pa se mi vse podre. Drugače prisegam na pesniške noči in na zgodnja jutra! Največkrat pa napišem kaj na sprehodu. Nekatere pesmi ne dokončam, pač pa vržem v poseben predal v sobi in jih enkrat najdem ter začnem z njimi znova - jih popravim in če mi še niso všeč gredo še malo počivat. Drugače pišem, kadar me res "zagrabi" ...
Zanimivo, ampak tudi jaz se pridružujem Natki. Tudi jaz največkrat pišem tedaj, ko sem prizadeta, čustveno ali kako drugače, ko ne vem več, kaj bi še naredila, da bi v službi ustvarila mirno delavno okolje, ko sem včasih vsega sita..., ko so moji otroci bolni, ko sem osamljena.
Hm,jaz pa pišem,kot marsikdo omenil,ko sem prizadet,vesel,..,pač ko so v igri neka močna čustva,pa tudi sem bolj nočni tip,ko ugasnem luč,uležem,napol v spanje potopim,ponavadi takrat neke ideje dobim,zato ponavadi hit jih zapišem,ker drugače jih pozabim,izgubim:P
Živim sama in trenutkov za pisanje je nešteto. Preblisk - ideja se pojavi in uboga jaz. Toliko časa se rime podijo po meni, da jih zapišem. Žal mi je, da nisem bolj izobražena, mogoče bi iz mene še kaj ratalo.
Marija, ne razmišljaj tako, izobraženost kot si jo omenila ni pogoj za ustvarjanje, ne gre tu le za pisanje pesmi, gre tudi za druge veje in ne pomaga ti nobena izobrazba, če ni v tebi žilice. Res je, da ti znanje teorije, v pesništvu npr. literarne teorije itd., razjasni dvome, dileme, a daru ti ne more dati in pesem ne diha, ne zadrhti in zatrepeta pod prsti ustvarjalca in verjami, da tudi bralca ne prevzame. Tako je tudi v drugih vejah umetnosti. To je tisto, kar je, hvala bogu dano, položeno morda v zibelko, seveda pa ni pravil, kdaj se ta zibelka zgodi, v katerem življenjskem obdobju in vzcveti. In roko na srce, draga Marija, a ni iz tebe že nekaj ratalo? Seveda pa človek mora rasti in se razvijati, če želi doseči kaj več, ne samo pisati za svojo dušo in takrat sigurno poseže po kakšni literaturi, čeprav psttttttttt;).... In nenazadnje, vsi ne moremo biti Preserni, Petrarke ....bi bila prevelika gužva:)))))
Marija,narobe razmišljaš,tvoje pemi so tako spontane in življenske,da jih je veselje brati.To sem ti že precej časa nazaj napisala na tvoj email,pa si verjetno spregledala.Tako dobro piši še naprej,lp adisa
Pišem čisto po naklučju, ko kaj posebnega vidim ali doživim. V določeno stvar se malo poglobim in zvečer ko sem sama, se vsedem za računalnik, v mislih obnovim in zapišem. Potem še malo obdelam in to je to. Veliko idej se mi pojavlja v glavi ponoči, ko ne morem spati, vendar ko odprem oči, vstanem in hočem to zapisati se razblini in od tega ni nič.
Pesem pišem,kadar to čutim. Doma, zunaj, v stiku z drevesi, z zemljo, s travo, ob večernem poslavljanju od sonca, ob morju,... nikoli ob računalniku, vedno prej na papir. Računalnik je stvar, ki je trenutna in brezčutna in pokvarljiva, papir nikoli.
Kot majhna punčka sem pisala iz prešernega navdiha. Iz veselja nad stvarmi.
Kot najstnica sem v pesmi zlivala svoje razočaranje na svetom (seveda v ozkem spektru (ne)prijateljstva in nesrečnih zaljubljenosti, pravzaprav bolj hrepenenj).
V svojih zgodnjih 20-ih sem doživljala precejšnje travme (ljubezen, prijateljstvo, iskanje same sebe) in takrat so pesmi vrele. Tudi po 40 pesmi na mesec.
Kasneje je prišel fant, ki je postal moj mož in s katerim imava punčko in fantka. Že takrat so začele pesmi usihati. Pred rojstvom otrok je privrel še zadnji veliki 'slap' pesmi, saj nisva mogla zanositi. Hvala bogu oz. znanosti za epruveto!
In ko sem postala mama, so se pesmi umaknile. Nekam globoko. Še je prišla bolečina, a redkeje, drugače. V treh letih sem napisala 25 pesmi. To je bilo glede na mojo siceršnjo 'kvoto' toliko kot nič.
Z odkritjem pesmi.si in pesnika.net se je moja muza končno zbudila :). Končno sem torej odkrila, da mi ni treba biti na smrt nesrečna, da lahko napišem pesem. K temu ste pripomogli vsi, ki ste del tega portala! Hvala.
Morda preveč podrobno, a iz srca -
Kerstin.
P. s. Še to - odkar sem 'vstala od mrtvih', pišem skoraj izključno naravnost v Word. Predvsem zato, ker tipkam hitreje, kot pa pišem z roko. Da sem nočna ptica, pa itak že veste ;).
Dosti je beseda, ki potegne iz pozabljenih spominov nekaj uporabnega in zame svežega kot samotna roža v divjini. Posvetim ji okrasni venec besedil in nastane nov prvenec.Ne znam pisati drugače, tako kot ve pesnice, ki ste v besedičenju bogate in nakodrate kipeče verze s svojo notranjo globino prinesete v moje srce mi sonce in svežino. Mnoge pesmi so izrazne, a neke so priznajmo prazne.Sem neuk v tkanju stihov in zato previdno komentiram, da sam sebe ne blamiram.
Pri meni je podobno kot pri Kerstin do 20jsetih. Že od malih nog sem zaljubljena v zapisano besedo in knjige. Sanjarila sem, da bom pisateljica, ko odrastem a sem nevem več zakaj zašla v pesniške vode. Poizkušam pisati čimveč, da ne izgubim pesniške kondicije. Pišem, ko imam navdih. Velikokrat vse skupaj srkijem za simboli. Največ in kvalitetnih pesmi napišem ob polni in prazni luni...