Pridevniki so okras jezika. Že beseda sama pove, da jih pridevamo, torej niso nekaj bistvenega, nekaj, brez česar ne bi mogli spregovoriti, lahko pa nam označijo pripovedovalca, njegov značaj, doživljanje, ne nazadnje paleto besed, ki jih nanaša na pesemske plasti.
Poglejmo primer kratke pesemi:


V prvem primeru so uporabljeni le svojilni pridevniki, pesem je kratka in primerna za izražanje ostrine oddaljenosti v partnerstvu. Če bi uporabili pridevnike, ki so v vsakdanji rabi, bi bila pesem taka:


Pesem bi izgubila na ostrini, zazdi se nam nekako kot vsakodnevno, ponavljajoče (in bolj ali manj neučinkovito) toženje zaradi nerazumevanja v odnosu. Če bi uporabili pridevnike, ki skušajo prikazati intimno občutenje tega molka:


Dobili bi stopnjevano ihto, ki se nagiba v histerijo. Z drugačno uporabo pridevnikov, ki opisujejo vsakdanje življenje, bi pesem dobila manj oster, nekako privajen in samokritično vdan izraz:



Še bi se lahko igrali. To je res zanimiva vaja v pesnenju. Zato naj ostanem na sredi poti in vas (in sebe) malo podrezam: preden pesem, ki smo jo napisali, oddamo, se malo poigrajmo in iščimo izraze, skozi katere bomo res dosegli bistvo sporočila, ki smo ga zapredli v pesem.

P. S. V pesniški zbirki Sem se (ZRU, 2005), sem objavila prvo različico te pesmi.