Noč čarobna, mrzla, temna,
Mi prevzema misli zadnje...
Izpodriva kodra črna,
Ko spomin mi pade v sanje...

Me blazinice ščemijo...
Prsti s čutno evforijo
Polnijo se z energijo,
Kot zblazneli ponorijo...

Kot zamaknjen se počutim,
Ves nabit sem, poln ljubezni.
Rad delil bi jo, a slutim,
Da sem vetrič le peresni...

Bolje da jo razdelim
Med ljudi zgubljene, same.
Čisto rahlo zamižim,
Pusti srcu naj se vname...

Se pretočim čisto vate,
Dam ti upov, misli zlate,
Dam poguma in moči,
Da srce več ne boli...

Le prepusti se in sprosti,
Da energično zbudim te.
Naj bo polno spet kreposti
To srce, ki te boli še...

Naj izpolnim to obljubo,
Ki sem davno si zadal jo.
Naj pomagam dvignit bubo,
Enkrat še iz nje metulj bo...

Postani metulj, krili napeti,
Ki mu usojeno je poleteti...
Naj bom tvoj vetrič, lahen, peresni,
Ki te popelje do prave ljubezni...

Weirdness