Vame legaš, iz tebe vstajam
in čepim med grčastimi koreninami
kjer čas obira zakrnele ganglije
zame, ki te slačim v golo čutenje
ko košček za koščkom obleke
ko uho za ušesom molka
ko prst za prstom dotika
ko kost za kostjo objema
ko zob za zobom poljuba
mečem čez majavi most jezika
v brezšumnost reke, ki teče pod povrhnjico
in skačem, za svojim pogledom skačem na glavo
v tolmun tvoje črnoočnice
da si v oko vrnem zrklovino
da zadiham vsaj na škrge
da dvignem kamen z dna brbončice
ki me vleče navzdol in
da zagozdim trepet glasilke, ko te,
plavajoč mrtvaka, pojem z glasom jecljave ptice
in čutim, o, čutim!
kako mi v popku zmrzuje sonce.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 03. 06. 2011 ob 13:13
- Prebrano 1188 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1255.8
- Število ocen: 30
