Razpreti veke v daljave reke

Stopam v dom
svojega doma.
V prosojni svetlobi odseva.
Stopam v rožno pokrajino.
Zavetje je rečje neba.
Odmevi poskoki kobilic.
Pogreza se trava neba.
Dar je metež listov.
Žari visoka peč.
Črna premogovna prst
omamna vabi.
Obrazi, vedno znani, oblaki.
Ki nosijo ime večni.
Dotiki dimni.
Gledam brez pogleda.
Otrok pod grmom neba.
Osončene maline obet.
Vrti se rajski vrt.

poet

Komentiranje je zaprto!

poet
Napisal/a: poet

Pesmi

  • 03. 03. 2008 ob 09:25
  • Prebrano 763 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 505

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!