Naj te samota ne zmede
takrat, ko bom naenkrat odšla
v objem tiste, ki bo
pretrgala nit krpanke mojega življenja,
tiste, ki noče čakati.

Vem, da se zemlja ne bo ustavila.
Samo čas me bo obšel,
me prištel k vrtnicam,
poplavil z deževjem
in odpeljal po stezi Tišine.

Naj ti ne bo žal! Ne čakaj me.
Naj ti bodo noči vdane.
Zaglej se v najin zasidrani odmev,
v najlepšo dimenzijo najinega življenja
in ko si me zaželiš,
me najdi v senci mojih besed
in naj bo žalost
samo služabnica tega stiha.

Lidija Brezavšček - kočijaž