Ljubeče zvaljam testo in ga razrežem
na majhne žepke, vsakega napolnim z zelenjavo.
Kar zmrznjeno, kupljeno, nebiološko.
Nisem izbirčna, jem vse.
No, mogoče ne ravno polkilskih šniclov.
Vina je ostalo še kak deci, ravno prav zame,
in svečo še imam, za vzdušje, za svetlobno kuliso.
Žepki se zlato barvajo in sproti pomislim,
kako bi bila moja glava zadovoljna v plinski pečici,
a že zazvoni alarm in pekač vzneseno buhti.
Spet bom morala metati stran, nikakor se ne navadim
na ednino, zato vdana v usodo pogrnem za dva
in čakam, da zazvoni telefon.

yoyoba