Nekoč si me postavil
na oltar
kot dragoceno ikono
na deviško belino.
Verjetno sem ti
bila nekaj izjemnega.

Bila sem sveta podoba
iz daljnega, dragocenega sveta,
ki si jo le od daleč opazoval,
občudoval in zaničeval
na zagonetno čuden način:
hladno, s praznimi očmi,
brez miline na obrazu,
da sploh nisem več vedela,
ali si me kdaj imel rad.

S podobe nisi
nikoli prahu obrisal,
jo z dežjem umil,
ji vroče čelo hladil,
ji z vetrom solz popil,
nikoli s soncem las počesal,
jo v roke vzel, si jo zaželel ...
***
O Bog,
kako sem umirala,
ženska v meni je odmirala,
postala sem čista razbitina
lepega obraza,
zamazana,
okrušena
sveta podoba.
Ti tega seveda nisi opazil,
jaz pa sem še vedno upala,
da bom s toplino svojih oči
ogrela tvoje hladne dlani
in porušila tvoj
nepremagljivi
berlinski zid.

Vedno si me imel:
bila sem tvoja lepa ikona.
Vedno si me imel,
a me nikoli z oltarja nisi snel.

Irena Husu