Na sprehodu
bilo je takrat, ko sem nazadnje pohajkoval
po zaloški
od nekod je prikolovratila brezzoba stara pijanka
napila se je do mrtvega
za hrbtom ti vpije
raskavi vrvež nenadoma zatohlo jenja in ona se izgublja
mogoče nekam v zrak
iz vozlanke svojih besed vzela je u ali s
in spletla lestev do nebes
takrat je prsi dneva od strani prebodel odmev
cerkvenih zvonov
verniki vseh mogočih govoric in oblačil letajo naokrog
ter kradejo tvoj horizont
ti pa zmoliš očenaš namesto njih
hvaljen jezus se primakne za spoznanje
v bujnem grmovju se je oglasila omamno pisana ptica
nad pomlad izvrgla svojo poslednjo pesem iz strnišča najglobljih sanj
ne veš kaj jo je premotilo da je vzletela mimo tvojih nog
izognila se ti je avtu
po diagonali iz temnega trebuha se izleže večerna cesta
ob tistih senčnatih hišah vedno se držijo skupaj
ponoči še bolj da jih je manj strah
srečaš znanca
ne spomniš se več kdaj sta se nazadnje videla
mogoče so se zažrla leta vmes ali pa je bilo to že danes
(čas je vendar tako izmuzljivo relativen)
ogovoriš ga in za novo hlastno večnost spet stresaš
čez vsak dan ko se ponovno sprehajaš od sebe k sebi
od nekod je prikolovratila brezzoba stara pijanka
napila se je do mrtvega
za hrbtom ti vpije
usrane usrane
raskavi vrvež nenadoma zatohlo jenja in ona se izgublja
mogoče nekam v zrak
iz vozlanke svojih besed vzela je u ali s
in spletla lestev do nebes
rane rane
takrat je prsi dneva od strani prebodel odmev
cerkvenih zvonov
verniki vseh mogočih govoric in oblačil letajo naokrog
ter kradejo tvoj horizont
ti pa zmoliš očenaš namesto njih
hvaljen jezus se primakne za spoznanje
nižje nižje
v bujnem grmovju se je oglasila omamno pisana ptica
nad pomlad izvrgla svojo poslednjo pesem iz strnišča najglobljih sanj
ne veš kaj jo je premotilo da je vzletela mimo tvojih nog
izognila se ti je avtu
ne
po diagonali iz temnega trebuha se izleže večerna cesta
ob tistih senčnatih hišah vedno se držijo skupaj
ponoči še bolj da jih je manj strah
srečaš znanca
ne spomniš se več kdaj sta se nazadnje videla
mogoče so se zažrla leta vmes ali pa je bilo to že danes
(čas je vendar tako izmuzljivo relativen)
ogovoriš ga in za novo hlastno večnost spet stresaš
pozdrave
čez vsak dan ko se ponovno sprehajaš od sebe k sebi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 25. 05. 2011 ob 08:15
- Prebrano 993 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 469
- Število ocen: 12
