Na dan, ko prvi mož leden goduje,
pod Janezom Krstnikom, Ferko, pisano druščino gostuje.
Kaj v zavetju mučenika se dogaja,
kjer vsa ta druščina veselo raja.
Obletnico okroglo Ferko naš praznuje,
z številnimi prjatli se rokuje.
Vsi žele mu zdravja, sreče in ljubezni,
naprej v življenju, pa nič bolezni.

Metulje dale so moža,
ki pravi, da na antene se spozna.
Resnica, dragi moji pa je ta:
Ferko naš, še vse kaj druzga postoriti zna:
Šlata elektriko kot za šalo,
pa ne vrne mu, milo za drago.
Obvlada: programje, računalnik,
pa tud, za stiropor, kuhalnik.

Pod sabo ima dost ljudi,
ki na dopust jih zmeraj ne spusti.
Vendar oni mu sledijo zvesto,
saj besedo svojo, za njih zastavi često.
Skupaj z tovaršmi zbranmi, že dolgo bije sindikalni boj.
Nadrejeni mu, poslušajte ga, če ne bo joj.

Krvavica, pečenica, jota, zelje,
Abrahama našga, to veliko je veselje.
Ajdovi žganci in pa rdeče vino,
slavljencu – gurmanu je ziher fino.
V režiji lastni, zna narest pečen fižol,
ki mars`katrega kuharja posede dol na stol.

Telo in pa misel tvoja, sta še prožna.
Z kolesom prav lepo sta družna.
Abrahama Ferko čil obhaja,
le rojstni list njegov, rumen postaja.
Zmorjo noge skočit gor na mizo,
prisotni že zahtevajo reprizo.

Pred tabo še dolga je pot do obzorja,
veliko rek bo še priteklo tja do morja
Ob tvojem jubileju ti vsi nazdravljamo,
prijateljstvo ti zagotavljamo.
V prihodnosti želimo, da vse se ti zgodi,
po čemer vsak dan znova, srce ti hrepeni!

Jože