Kaj naj sinu mati reče,
Ko prijoče na ta svet,
Preden čas v luže steče
In premaga moč jo let?
Kaj pove mu o življenju,
Kaj o sreči in trpljenju?

Naj napišem pesem sinu,
Naj črnilo govori,
Ob svetlobi sveč in vinu,
Naj papir spet oživi.
Ko me najdeš staro, tečno,
Rime pesem bodo pele večno.

Za začetek naj povem ti,
Dragi sine, misel to:
Preden veter prišumi
Tvojih sanj že konec bo.
V vetru bodo razdrobljene,
Med berače, ptice razdeljene.

Delal prve boš korake
Težkih in majavih nog,
Sanjal srečo boš, oblake,
Amorja prekrasni lok;
V sencah videl boš dragulje,
Lovil jih lahno kot metulje.

Naj te spomnim, moj predragi,
Da je sreča le privid,
Da iskal jo v potni sragi
Vsak dan boš, kot da je mit.
Videl boš, da nad oblake,
Ladja pluje za bedake.

Pa se na ljubezen spomni,
Ki življenje nam kroji;
To ti pravim, si zapomni,
Da se prehitro razprši.
Pazi torej srce svoje,
Naj ostane celo, tvoje.

Čuvaj tisto, ki te ljubi,
Daj ji s celim srcem vse.
Vedi, niso vse poljubi,
Duša brati z dušo se.
Strpnost in beseda mila
Bosta žalost odplaknila.

In ne pehaj se za zlatom,
Ki nesrečo nosi nam.
Pomagaj svojim sestram, bratom,
Rada ta nasvet ti dam-
Le z dobrim skozi leta
Sreča se z uspehom spleta.

S prvim vdihom si obsojen,
Da te smrt ves čas lovi.
Da te čas, njen drug nesojen,
V gubi dve prej spremeni.
Sam se staral boš moj sine,
Čakal da ti čas tvoj mine.

Ko boš tam sedel na klopi
V parku, v senci, tiho, sam-
Še na grob moj kaj pristopi,
Reci: »Mama, rad te imam!«
Spomni se na moje stavke,
Modre in neumne nauke.

Leta šla so, čakam sina,
Skozi okno dre pogled,
Spet so sveče, kupa vina,
Spet sem sama, spet in spet.
Tiho sama tam sedim,
Tiho čakam in venim.

Kar lahko bi sinu dala,
Je odnesel s sabo up,
Da kdaj mati bom postala
In zajel me je obup.
Vse bo v prah se spremenilo,
Pod gorami v zemljo zgnilo.

Kar boli, je izparelo,
Čas je solze posušil,
Črnilo staro je zbledelo,
Papir rumeno zacvetel.
In od vrbe sive, stare
Le besede so ostale.

Lilly