Veter odnaša poslednji sij sonca.
Razgreto kamenje tiho ogovarja sive prikazni.
Izza hriba se premišljeno dviga Luna. Zasije. Srebrno vzcvetela se potika čez črno streho sveta. Radovedno kuka v skrite kote. Daljša sence.
V medprostoru se preliva neskončni dež kresnic. Riše zanke porazov in jih premešane vpleta v mavrico svetlih vizij.
Na poljani nespečnosti, se za odprtimi vekami, kopičijo prezrti spomini. Zavalovijo iz prostranstva duše in pljusknejo daleč v prešerno jasnino. Vse do globokega dna, kjer se proti jutru pokaže sled svita in razblini čarobnost.

Lea199