Sinoči so sijale zvezde,
rahel vetrič je hladil kožo,
še zadnje budne ptice so zapele,
a ničesar nisi opazil.
Ne zvezd ki so sijale,
ne drobnega vetriča skozi srajco,
ne ptičje uspavanke z zadnjim petjem,
ničesar nisi opazil.
Prišlo je novo jutro
in veš, ne opazim te več.
A zvečer pojdem na isto klopco
in se prepustim vsemu,
kar ti ne zmoreš čutiti.
IŽ-lev