Črne veje se stegujejo v nebo,
kot da bi želele s svojo ostrino prebosti
svetlo v temi.
Dolge sence se vlečejo ob poti
in čakajo na žrtev,
da jim pade v objem.
Ostri kamni premetavajo razbolelo truplo,
ki se vztrajno pobira in vleče do naslednje skale.
Še enkrat ponosno dvigne glavo, a ostrina zakrije medlo svetlobo.
Peče, skeli…
S svojo vročo vodo,
ki kaplja iz nekoč čudovitih izvirov bisernih solz,
si izpira umazanijo, skelečo bolečino.
Hladen veter ji lepi umazane lase
v lepljivo gmoto objetega obraza.
Z zlomljenimi rokami išče sebe.
Z razrezano dlanjo se odkriva.
Nič.
Le strah pred hrupom. Svetlobo.
Dviguje se…
Dviguje nad to svinjarijo,
ki jo je zapustila nekje spodaj, tam, daleč stran od nje.
Ki je ni videla…
Ki jo je le občutila…

LauraJ