Z boso nogo bom stopila v vrečo žebljev.
Hodila bom po tej bolečini
in si žgala podplate z zadovoljstvom.
Rdečo, mokro sled bom puščala za sabo,
da bodo sestradani psi našli pot.
Z razžrtimi očmi bom iskala poslednji žebelj,
na katerega bom lahko stopila
in umaknila še zadnjo oviro do crkovine.
Kakor obsedeni bodo zagrizli v še toplo meso,
ki se bo mlelo v slinastih gobcih.
Trgali se bodo za ta košček uničenosti.
Trgali bodo to nekaj v nečem.
Jaz pa bom opazovala to požrtijo.
Nasmehnila se bom,
ko si bodo obliznili še zadnjo kapljo hladne krvi
s svojih smrdljivih gobcev.

LauraJ