Pravljica
Mogočna luna mi govori,
kriči,
me celo pred nečim brani.
A, po glavi se mi podijo druge misli.
Ne zmoti me njen oster pogled
niti najlepši nasmeh.
Ne zmenim se niti, ko mi v sijaju svoje luči
obljublja, da mi bo od sedaj naprej lepšala
vse dneve in vse noči.
Ne gane me,
saj lune zame več ni.
Zamenjal jo je mesec, ta pa že sladko spi …
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sara shiney
- 16. 05. 2011 ob 23:40
- Prebrano 725 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 188
- Število ocen: 7
