Prešine me misel, ki se skriva nekje v pejsažih ne tako daljnega spomina.
Zleze vame in privabi drhteče čute …

Sinje modrikasto nebo pred menoj,
ki sem ga takrat uzrla prvič.
Vsaj v takšni razsežnosti.
Vleklo me je vase, kot pogubna sila
in nisem niti slutila, da se bom vanj potopila tako lahkotno, tako brezbrižno.

Da je lahko nekaj tako modro modrega!

Občutki pa s koraki postajajo intenzivnejši.
Tonem v strastne globine,
vedno globlje in hitreje,
v neskončne svetove svetle modrine,
z mešanico zelene, bele in rumene.

Predajam se.

In ko pojem še sluh čuteče tišine,
se popolnoma prepustim, da me odnese …

Se zavijem znova v tople, drhteče spomine.

Sara shiney