nad Špico zarišem drevo iz sanj
srčna korenina steguje kodre izza oblakov
in v njih se današnji dan spušča na Trnovski pristan
laski po napornem hotenju drmuckajo v deblu
in veje ugotovijo, da listov ponoči ni bilo doma
obarvam se v žarečo rumeno, ko zatipam sprehajališče
z mrmranjem reka vzburja spuščajočo pomlad
sleciva se in skrijva se v skorji, Ljubezen
nad meglicami sva svetlejša
v matematičnih izrekih logična
da še prsi rojevajo jabolka
in najina smer ni sestradana
a lačna sem Vaju, odpira usta peščena pot
s pogledi žalujk oblači najin nart
in Življenju bogati prehod
podvečer spustiva razglede na val
mišice ogrnejo klop
zalučam solze proti gradu
in Srcu povečam pretok

rada bi s teboj tkala noč

sheeba