razbita svetloba
pod oboki
slepa belina
se lovi v sveže pleskan strop
razrit od plesni
in grozljivo grgranje v kanalizaciji
in močni udarci neskončnega
ritma iz zvočnikov
zajedajo se v zamaščena opečnata tla

strmimo v prazno
proti odru
ali pač v tisto smer
tam ni luči
in okna so zastrta
zabita
z deskami
ZAKLENJEN SVET

iz prehoda v WC smrdi
po kislem
in sliši se histerični smeh

ne razlikujem več razdalj
od mene do bližnjega
izgubil sem občutek za čas
in nežen dotik
dame z otožnim pogledom
začutim kot krik
krik iz obupa

preveč sem otrpnil
da bi me zabolel
njen strah
ne more več vame
ni prostora

ves sem prežet s paranoično mislijo
da je predstava odpovedana
in zakaj čemu in od kod
ta mrzla belina

in njena brezmejnost me bega
ker je edina
ki je neskončna
in neustavljiva
ne kot mi
ki tukaj čakamo
ne kot jaz
ki mi gre na bruhanje
in moram
nujno moram najti WC

Milan Novak