Ko me popade otožnost
in volja do pobega,
ne razumem več niti vetra.
Čeprav je to, da veter piha,
povsem običajno.

Ko me pograbi brezvolja
in se mi ne ljubi premakniti se v senco,
čeprav vem, da mi bo sonce
obrnilo kožo,
me od znotraj kar naprej zebe
in ni je stvari, ki bi me pogrela.

Ko me preplavi potrtost
in mi gre na jok,
si grizem prste
iz obupa in nemoči.

Takrat nastopi
TRENUTEK SKRAJNE TIŠINE
in glasovi od zunaj ugasnejo.
In zdi se mi najmanj primerno,
da takrat grem in napišem pesem.

Milan Novak