Vidim morje,
ki obliva vesolje.
Vidim nebo –
danes črno jutri belo.
Vidim travo,
ki raste v nebo.
Življenje je dragoceno
kakor bitje srca,
ki ustvarja žalost,
ko duša odide v nebo.
Kako nepredvidljivo je življenje,
ki riše nam
ljubezni in prijateljstva.
Izkoristimo violino poezije,
dokler smo še tu,
ker nikoli ne vemo,
kaj nas čaka v vesolju ...
(Pesem iz pesniške zbirke Moj svet.)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mišel Žafran, Narfaž Lešim
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!