pišem poslednjo pesem, Sofija
na razglednico iz leta 1971
na kateri je panorama mesta Ruhengeri
naslonjena s telesom nad les zlizane klopi
svinčnik se odstotkom in sorazmerjem ne upira
ve, da se v meni danes pretakajo osenčena polja
črnilo in grafit, živalskost in kri
98 %, 99%, resonanca je vzpostavljena
in naprodaj je znamka iz istega leta
sem naprodaj tudi jaz, Giselle, Sofija, povej
s hitrostjo letala in dolžino prevožene poti
rojena brez vranice
ko Spomin pride samo za trenutek
in me vzame, po koščkih, prevetri, uporabi
in kasneje, ko se naveličanost naseli med vrzeli preperelih niti
me ponovno položi med prvotno količino
si jutri prosta za kosilo, Sofija
greva nakupovat, Sofija
ti si moja sanjska hiša, Sofija
s čevlji na mizi in malinovim sirupom po tleh
bojim se, Sofija
naredi nekaj, Sofija, karkoli, da bo sevanja konec
rada bi dobila, kaj, le kaj, zakaj
trdnjavo postavim na E-7
s trepalnicami objamem nizka okna, strehe, žlebove
in v obe smeri me nosi kot umetnost noči
ki odlušči s kože razmajane zidove
čokolada se na prsih razpotegne v široke trakove
nadenem si črno prosojno obleko
sedem za klavir
preverim, če iz kroga lahko izrežem pravokotnik
in v duši ubijem trditev
da ljubezen ni dovolj

ponovno začnem Fibonaccijevo zaporedje
… 377 610 987 1597 2584 4181 …

Ljubezen je Vse

sheeba