Srečal sem pesnika.
Njegove pesmi so mi bile všeč.
Njegova TENKOČUTNOST mi je bila všeč.
In iskrenost.

Pisal mi je. Da izpolni obljubo
in mi pošlje dogovorjeno.
In da mi pove, kako je užival v pogovoru z menoj.

Brali so pesmi. Doživeto. Z zanosom.
Spet sva se srečala.
Bil je ganjen.
Bil sem presenečen, da je prišel tako od daleč.
Kar vztrajal je v moji bližini.
Šele takrat sem postal pozoren. Bil je zelo previden pri osvajanju,
zato nisem opazil prej.

Nisem dolgo ostal v pogovoru z avtorji.
Bilo mi je nelagodno.
In poslovila sva se z nespretnim stiskom rok.
Ki ni povedal nič.
Nisem zmogel poguma
nakazati mu njegovo zmoto.
Bal sem se, da bi ga prizadel.

Še vedno si piševa.
Jaz mu pravzaprav odgovarjam.
In jezi me,
da ne zmorem tega, kar mi je prav pri njem všeč.

On danes spet sanja.
A mene ni tam.

Potem zavzdihnem,
gotov, da mi tudi tokrat ne bo uspelo
stlačiti iskrenosti v to nevedno telo.

Milan Novak