Kam je izginil moj pristni nasmeh?
Kje je moj smisel življenja?
Kje je tista sreča?
Ni je več, vse je odšlo s teboj.

Po vsem tem kaj je bilo,
duša in srce bolita močno.
Vse je v temo odeto,
to je totalno prizadeto!

Pogrešam stare stvari
in rada vrnila bi jih.
Ampak kako?
S tabo vse je odšlo.

Priznam trpim in si
te tukaj želim.

Smisel je v tebi...
Smisel so tvoje roke,
tvoji objemi, tvoji pogledi,
smisel si edino ti.

Počutim se tako samo,
otopelo in prazno.

Čutim koščke zdrobljenega srca,
ki bodejo v kožo.
Bridka bolečina je vse,
kar me še spominja nate.

Rada bi ponovno to
poletno pravljico zaživela,
ampak ne bo šlo,
ker ti imaš sedaj NJO.

Pozaba?
Ne gre kar tako,
saj želim si te močno.

Lahko je na koncu
reči le oprosti in iti,
kot da nič ni bilo.

Se spoloh zavedaš kako boli?
Rada bi, da občutiš to tudi ti.

Vsak dan imam pred očmi to,
kako si me v trenutku prizadel
in uničil moje sanje,
moj svet in pričakovanje.

V vsaki majhni in nepomembni
stvari vidim tebe...
Ampak brez mene.

Vse bi dala,
da bi enkrat dojel,
kaj si in mi še pomeniš.

Želim si te, bolj kot vse,
rabim te prosim vrni se,
zaceli rane vse,
prosim te!

Rada bi se ponovno
smejala in te čutila.
Bodi tu in naredi me srečno,
za večno.
Ali pa priznaj, da
zate vse to je bila le igra...

Zakaj sem tako šibka,
da sem dovolila,
da se je ta pravljica
tako odvila?

Ruševine, tema,
hočem sonce!
Hočem ponovno živet
in nič več trpet.

E.T.