Zaslišim klic.
Šumenje rek, oddaljen glas, vodomet v skalovju.
Prek brzic hiti, prek kamenja bobni,
z mahov izpira prah,
pada, pada,
razliva penino po žlebovih
izklesanih v srep granit.

Divjina me vabi,
nje lepota prebudi podobe davnih dni.
A jezni tok požre vse in nese proč,
proč na drugo stran, preč od vsega,
kar je bilo,
in poslej le
hudouri,
pa čaka,
pa spet zbezlja ...

Le skalovje
in podzemni pletež brinovih nožic
še ohranjanjo spomine
in govorijo zgodbe od minulih let;
a na njih obrazih se počasi plazi
in razrašča pasji trn
ter starcem šepeta poslednji
mrk napev.

Nevihta se priplazi,
voda pobesni, skalovje lomi, mahovje gazi,
iz korenin izruva vsak spomin.
Odplavi ga v dolino in navrže
na bregove,
da strohni.

Klic odnesejo
galebi na zahod,
proč od tu,
kjer stojim
in zrem
v mrtvo pesem.

Žiga Lovšin - Lothlorien