Iz slehernega grma
si prežal,
se kameleonsko
aprilil,
da sem te stežka
spoznal.
V hrumenju popoldneva
si s sikom
preko razdrapanega velba
planil name,
mi v ihti
na trohneče razpelo
zabršljanil telo
in izdolbel zrkla.
V prazne skodele
si nakapljal
zvarke iz brezna
svoje biti
in z njimi oskrunil
moja usta,
ki so žebrala,
ki so hlastala
po rokokoju
v najinih majskih nočeh.

Marko Skok - Mezopotamsky