Ko pripojim črno k beli,
se lahko zavrtim.
Z belo, izsesano kapljico orišem
odtenke prihodnosti.
Štejem čas zlatih kazalcev
in neme zvonike.
Svet se vrti hitreje ob sanjavi luni,
kjer se v kraterjih izrisujejo osivele prispodobe.
Premica zaznavanja se poveša v
Jang in se lomi v barvastih odtisih sanj.
Okrogline poti vodijo v Jing in zaključujejo
poglavje, zapisano z jezikom čuječega meniha.
S črno, iztisnjeno kapljico napišem ime
na fotografije zaprašenih spominov.
Zajamem vso srečo iz kolesij svojega potovanja
in jih navržem na obalo vsakdanjosti.
Vstopila sem samo v trenutek cirkuške predstave,
kjer mi klovn podari vrtnico rajskih nasadov.
Nasmeh večnosti olepša obraz in
zmehča zaklesane obrise predaje.
S kapljicama poženem izrisane solze,
da polzijo hitreje.
Z novim vrtljajem umijejo spomine in
premešajo oblake s svežimi barvami jutra.
Številka sreče, številka davno zapahnjenih vrat,
se iskri na tvojem golem telesu
in pušča zoglenele sledi večnih čakanj.
Obrisi zaupanja se vijejo okrog nje in bežijo,
bežijo proč, se vrtijo, hitro, hitreje.
Ponovno nemočna, iz tal gleda v tvoj pogled,
kjer poveljuje nadomestna sreča,
ki zaustavlja moj svet.

Sandra Kocijančič