Jokajoče nebo,
ledene kaplje,
padajo mi na obraz,
negibno stojim,
a vendar drhtim,
s tresajočo roko,
z lica umaknem,
moker pramen las,
zazrta v temo,
poslušam tišino,
le glas dežja
in šum voda,
butajoče se reke,
v bregove njene,
piš vetra potegne,
skozi gola drevesa,
kot bi trgal,
na koščke nebesa,
zamolkel se grom,
zasliši čez gore,
.....boleče trgam vezi,
ki so spele me s tabo,
trpljenje ob tebi,
zdaj mečem v pozabo.

karmen spegelj