Dan,
kot vsak dan,
izgublja se v vetru,
sonce ogrinja
v večerno se zarjo,
počasi izgublja svoj
zlati sijaj...
Nebo,kot preproga
veselih oblakov,
ki barvajo rdeče se
v večerno obleko....
Nad hišami ptic
se dvigajo krila,
majhne znanke,
ki so se vrnile,
pod nebom mogočnim,
plešejo ples......
Oko se zazre mi
tam daleč v daljavo,
v srcu budi se
mi tihi nemir,
mislim ne morem
več ukazovati,
kar same igrajo,
se spet ta večer....

karmen spegelj