stal je tam, sam, sredi sobe,brez luči,
stresal je krila,brisal prah in kri,...
sramota in bolečina sta mu trgala kožo z
obličja moža,...

zapel je svoj labodji spev,
težek mu je bil dih,tako čuden
a mogočen ,kot grom se je razširil med ljudi.

tisto noč se je pisalo mnogo čudnih stvari,
našli so truplo brez krvi,okoli njega perje,
a polega tega nobenih sledi...

pravili so ,da si vzel je dih ,ta neznanec,
da ni imel več moči,...
Le on vedel je ,da prava resnica veliko bolj boli,
padli je bil za grehe ljudi...

angel ...
vse te izgubljene duše,le kdo
me bo branil pred samim seboj?
le kdo luč mi hranil bo nocoj.
kako naj hodim po sveti,če
naša življenja imajo tvoje na vesti?

Christen