Atila
s svojo temno prejo
si se razkošatil
po počesanih alejah
njenega puščavskega spomina.
ni ji bilo dano trohneti
v mrzli belini jutranjih rjuh:
med tvojimi raskavimi zobmi
je dojela neizmerno tišino
krvavega hrepenenja.
krmaril si naprej,
ti, brezobzirni nomad,
z rohnečo, lačno zverjo
med svojimi barbarskimi stegni!
našli smo jo objokano:
majhno, umrljivo psico
v pepelu tvojega srca
pod vlažno ponjavo
iz sesirjenih zvezd. Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač
Pesmi
- 24. 04. 2011 ob 18:43
- Prebrano 1235 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 440
- Število ocen: 9