V globini svojih prsi,
v votlini neutolažljive duše,
čutim bolečino svojega ,
pohojenega srca...

Zmaličili ste mi obraz,
zaorali globoke brazde,
v moja nedra,
ki zdaj tiho čakajo novih udarcev....

zasadili ste čekane
v moje oči,
da več ne vidijo,
česa bi naj se še sploh veselile...

in vzeli ste mi,
ja vzeli ste mi,
kar je bilo mi najdražje,
najlepše,
ter mi je pomenilo
najsvetlejšo zvezdico,
angelsko krilo,
na mojem oltarju.

Prekleti bodite!

karmen spegelj