Kakor jata mogočnih ptic...
strehe,
solzne od jutranje megle...
in dežja...
spokojno zvečer utonile
so v mrak jesenskega brezčasja...
Pogled skozi okno bolnišnice
ne prinaša nič zanimivega...
le tu in tam ...
hodi kak dežnik,
po mokrem pločniku...
Z vsakim novim jutrom,
nič novega....
z vsakim večerom upanje,
z jutrom odhajam domov.

karmen spegelj