Nekako ne najdem besed s katerimi bom opisal vse. Vse hitro je in ne zmorem preživeti to. Stisnjen v čas, med vsem kar me čaka čez dan, mi dovoli le, da se z mislimi poigram. Ob mislih na nas, mi je lažje in življenje v tem trenutku teče v svoji strugi, ki se prelije takoj, ko odprem oči. Iz struge skoči, poplavi vse okoli mene, kjer katastrofa prikliče realnost in ta pokaže zobe. Vem, da rime ni in da se vse čudno zdi, vendar če poskusim vrniti življenje v strugo, mi to preprečujete vi.

darko