ko se je v neravnovesju vzpenjala po sosedovi jablani
odkoder je opazovala mravljišče pod trepalnicami
je za drvarnico zaslišala babičin glas, ki jo je iskal
Giselle
a Giselle se je razpočila v sonete, ki jih ni nikoli pisala in obmirovala
babica je vedela, da je med vejami z Luno
zato ji ni hotela slediti
Gisellina duša se je že zasukala v molčečnost kresnic
Giselle
je zaškripalo v letenju ptic do varnih gnezd
mlečni riž te čaka
hladi se na okenski polici
babica je vedela
ona je vedno vedela
mlečni riž za Giselle
ko so ostali otroci drobili mlečni zdrob
Giselle je izginila
v brezvetrju je zasvetil plamen rumene voščenke
ki je babici v kamenih nočeh slikal brsteče verze
in krušil pasje lajanje na preluknjanem dvorišču
le babica je vedela, da je vedno tako
in vedno je bilo
ob brlenju petrolejke in sveži vodi
ob mizi z rženim kruhom, zaseko in čebulo
ob vračanju z bližnje kmetije s kanglico pravkar namolzenega mleka
babica jo je potrpežljivo čakala
oblečena v osamljen predpasnik
ki ji ga je Giselle odpoljubila ob premiku skozi vrata
domov
zabodena
skozi nakit
z naključnim dogodkom iz popolnega okvirja
ki raztaplja zlato zapestno uro
s tehtno vsebino zgodba prevaga v upanje brez dolgočasja
lahko noč vošči Giselle izgubljenemu življenju
vrezanemu v rdečo preprogo
življenju, ki se ni zgodilo
ker Giselle ni tu
ko se snežinka izpira z las
brez strahu

sheeba