Dotikam se s prsti,
s konicami se dotikam
topih predmetov,
a zvenečih, glasnih.

Tako morje razburka
svojo sladko kri,
tako jo iz globin potegne
na svetlo jasnino.

Kot iz vulkana
lava privre v pepel,
prepoji vse
robove, stene, zrcala molka.

Zdaj je dežela Inkov
pod globoko vodo
negibnih rož.

S svetlobnim mečem režem
okruške dneva kot okruške srca.
Vsak bo tišji.

Iz zbirke Zasuti ocean

lydia