Najprej ni nič –
Kot bel papir,
Ki nanj je ptič
Zapel odmev,
Ki nanj izvir
Kot brz konjič
Se je povzpel.

Potem vrzel
Kot tih napev
Na srcu poči
Kot srnin dih,
Ki vanj se stih
Plašnó potoči,
Pa kakor plaz
Se pesmi glas
Začne valiti
In čudna moč
Rokó deroč
Začne vodíti.

In roka piše,
Črta, briše
Rojstvo rim,
Ki je boleče,
Ni od sreče:
Iz njih díše
Hud spomin,
Strah kot mak,
Ki zadiši
V večerni zrak,
Na njih vzbrsti.
Pogum je um,
Um je razum,
Razum molči.
Le stare sanje
Kakor kanje
Zobajo papir …
Nato je vse,
Kot bílo je –
In spet je mir.

Aleksandra Kocmut - Kerstin