Daleč od ponorelega sveta,
v naročju gora,
v objemu planin,
rodi se spomin.
Zunaj je noč,
ura teče v polnoč,
v šotoru potres,
bobni,grmi smrčanja ples.
Žiga žaga, sosed žaga,
v tem nihče ga ne premaga,
kot bi strojnice zapele,
so se žage razbesnele.
Ko se jutro prebudi,
čar noči že izzveni,
utihne melodija,
celonočna žagarija.
Otroci vsi prestrašeni,
z dežniki so oboroženi,
po tako bobneči noči,
rado zadiši po toči.
Ida Semenič- adisa