Moram proč,
kjer se ne oziram za tvojimi sledmi.
Kjer rastejo drevesa, mimo katerih dan za dnem ne hodiva oba.
Moram proč,
ker se ne morem več hraniti iz pločevink spomina.
Instant dnevi omahujejo med grlom in jezikom.
Moram proč, da ne dodajam tvojega imena v vsak obrok.
Da v deželi, kjer tvoje ime ni domače,
izpijem kelihe ponavljajočega vsakdana.
Moram proč, da iz vihravih juter preženem veter,
v knjigo, ki odprta na strani 13, potrpežljivo čaka
na novo poglavje.
Moram proč, da izberem ime podobi iz zrcala,
ki ji že dolgo nisem povedala, kako jo imam rada.
Da iz begavih pogledov, nanizam ogrlico,
ki bo zaljšala moje postarane želje.
Moram proč od ulice, kjer raste jablana
s prepovedanim sadežem,
kjer me duši zrak izdihane tišine
in gledam vrata zapahnjena z vprašaji.
Moram proč, v železni srajci,
kjer zvok tvojih let, nemo udarja
v tvoje poslanstvo.
Iz tvojega nadrobljenega kruha se v času, ki ga
odšteva velika ura perona, namesto jabolka,
najem črk spoznanja.
S figovim listom si pokrijem oči in ušesa
in potujem…proč.

Sandra Kocijančič