Pride čas,
ko glasovi utihnejo,
se zavese spustijo
in ljudje
ostrmijo.
Razleže se ploskanje,
potiho,
pa vedno glasneje.
Že ploskajo vsi,
zaploskaš še ti
in čakaš sedeje…

Oder prazen,
nikogar tam ni.
Hlad objame telo,
nič se priplazi
v popolni tišini,
čudna otrplost,
prežema vse to.
In preden mrak
se spusti na oči,
si tvoja misel,
na odru vlogo
izbori…

Takrat te
v grozi,
srh
spreleti…

Saj glavni igralec
v tej igri,
ki je več ni,
si bil vedno
samo…
TI!

NIKI