Mogočna skala narave.
V mraku se pod lačno luno
korenine zibljejo v spominu.
Čas je njihov rabelj.

Glej, ostro brije marmornati veter.
Skozi brhko krošnjo se prebija,
kot sekira reže konce vej.
Prebuja se prastar spomin.

Kamnito sonce pada skozenj.
Skozi luknjo v srcu debla
se srce zdaj v luknjo sámo spremeni.
Spomni se sekire …

… pozablja na prastare dni.

Žiga Lovšin - Lothlorien