Res moram?
Nositi sončna očala.
Zatemnjeno skrivajo roso v očeh.
Ki se nabira, ko se položim med ljudi.
Ker ulice bolijo. Enosmerne.
Res moram?
Spraševati hiteče kam moram?
Nervozno cepetajo, ko se počasi izlivam,
kratki odgovori, ki niso v pomoč.
Žvečim besede, ko iščem novega sogovornika.
Res moram?
Hoditi z visokimi petami in glasno prebujati speče,
mimoidoče?
Nerodno klecanje višine, ki je nisem vajena,
obrača glave, odpira nasmeške.
Res moram?
Ustvarjati zvok, predirno odmevajoč,
skozi priprta okna ?
Jezno se zapirajo in zagrinjajo zavese.
Res moram?
Pospešiti korak, da ne zmotim tišine ob zajtrkih,
da ne prebudim resničnosti nekomu, ki ravnokar
lažno obljublja,
da preprosto, nisem, s tistim, ki naivno zaupa.
Res moram?
Oblačiti naivno zaupanje v lepe besede, tvoje,
njegove, vaše.
Otroške molitve prepuščam izbranim.
Ponujajočo toplino zavetja ulic zmoti misel.
O minljivi verjetnosti, ki ob večerih prinaša kralja miru.
Res moram?
Gledati svet skozi sončna očala?

Sandra Kocijančič