Prisluškujem lenim valovom dneva,
ki režejo trenutke gondolam
ob opuščenem pomolu,
v poraščenem kanalu s cvetočim bezgom;
skozi špranjo vdahnem zlepljene drhtljaje,
sklonjene ženske boke,
njegove nervozne, hitre in preplašene gibe,
ki izginejo
iz vidnega polja
v broneno Avemarijo,
Zrela zarja poči
izlije se nov dan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sasa strnad
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!