S tišino me kamenjaš.
Z nabrušenimi skalami vseh tvojih neizgovorjenih besed
gradiš neprehodno obzidje med nama.
V blodnjaku nerazkritih strahov
ližeš svoje lastno samousmiljenje.
Ranjena zver si,
mlahavo ležeča za rešetkami nesreče,
pokrit z odejo obžalovanja
na postelji nemoči –
mrlič v živem telesu...

Mlini na veter so že davno zmleli
vse tvoje privide o neki daljni sreči,
utopil si se v samoprevarah,
izkrvavel v namišljenih okovih zlagane ljubezni.

In v tem je vsa tvoja modrost.
Kajne, kako prikladno je biti mrtev???
Kajti biti živ bi pomenilo tveganje,
da morda utegneš postati – srečen...

Hvalabogu,
da mi v tem raztrganem dnevu
ni treba iskati posladkanih besed.

Mojca Žugman