Ob izlivu potoka v jezero
se končuje pot.
Svežina vode izpira
zgodbe neštetih stopinj.
Na bregu jezera še vedno stoji drevo,
veje se sklanjajo,
listi se božajoče dotikajo gladine,
korenine črpajo razlito vodo
in ples vetra med vejami poje pesmi.
Celijo in opogumljajo razbolele,
ki jim je zastal korak
zaradi kakšne bolečine,
ko je ujeda preletela pot
in vrgla grozečo senco.

Sam odšel je, ker je slišal
v šelestenju listja hrastovega
njegov svet,
da bi postal drevo
in postal je listje,
ki posluša pripovedi vetra,
o daljavah, o ljubeznih, o ...

dani