Našla sem te,
izgubljenega.
Našla sem te,
da izgubim še sebe.
Podarjen si mi,
obstajaš, za trenutek.
Angelski nasmeh
odet v črnino.
Stojiš med mojim domom in
zunanjim svetom.
Povabljen si,
naredi korak, vstopi,
Razpri roke v širok objem.
Začuti, sprejet si.
V mojem svetu si, redka ptica
in prva pomladna sapa.
Zasij v temo mojih misli,
pojej večerjo iz moje peči.
Ne vzamem te zase,
ker si njegov otrok.
Ne drznem si lastiti,
ker si svoboden.
Le za trenutek postoj ob meni,
naj si zapomnim tvoj pogled.
Da si bom na poti nalivala upanja.
Ne odpiraj ust,
ker samo tvoja bližina piše romane.
Razprem dlani,
poleti, živi, veseli se minljivosti in neskončnega časa.
Hodi naproti vsej polnosti biti
in ne dajaj srca in duše
ponorelim volkovom sedanjosti.

Sandra Kocijančič