DIVJA
Ona je že čez.
Ona ni več tukaj.
Daje se samo še sebi.
Zaprla je ranjeno školjko
pred pohotnimi očmi
do zob oboroženih
kifeljcev s povešenimi
pendreki v gobcih.
Nihče ne more do nje.
Samozadostna je
v svoji zbeganosti.
Niti laž ji ne more
do živega ko se slači
pred vsemi in nikomer.
Takšna je ona
divja spontana
neprilagojena
brezobzirna pa
vendar hudičevo
labilna v svoji
pretesni koži ki
bi jo rada zapustila.
Rada se daje ne
da bi se dala raje
se kaže kot da bi se
pokazala v svojem
poraznem veličastju
padle upornice
z dušo nesprejetega
otroka vedno na
dosegu a nikoli zares
dosegljiva niti sebi
ne več doumljiva.
Takšna je ona.
Še iz misli ti uide.
Kot pesek med prsti
polzi in se širi kot
olje ki plava na vodi
pogrešljivih dni ko si
krtači lase z glavnikom
pozabe in hoče pozabit
da živi takšna je ona
in takšen sem jaz ko
sem podoben sebi
sredi brezna slepečih
luči ki osvetljujejo
ta semenj ničevosti
kamor hodimo prodajat
svojo prazno malho.
Misel nanjo me boli
a me na nek način
dela živega saj vem
da ona je pač takšna.
Šele ko uidem sebi
jo dobim najdeva se
se samo na točki kjer
naju ni več in to je
za začetek več kot
spodbudno zahtevat
več je neokusno.
Ona ni več tukaj.
Daje se samo še sebi.
Zaprla je ranjeno školjko
pred pohotnimi očmi
do zob oboroženih
kifeljcev s povešenimi
pendreki v gobcih.
Nihče ne more do nje.
Samozadostna je
v svoji zbeganosti.
Niti laž ji ne more
do živega ko se slači
pred vsemi in nikomer.
Takšna je ona
divja spontana
neprilagojena
brezobzirna pa
vendar hudičevo
labilna v svoji
pretesni koži ki
bi jo rada zapustila.
Rada se daje ne
da bi se dala raje
se kaže kot da bi se
pokazala v svojem
poraznem veličastju
padle upornice
z dušo nesprejetega
otroka vedno na
dosegu a nikoli zares
dosegljiva niti sebi
ne več doumljiva.
Takšna je ona.
Še iz misli ti uide.
Kot pesek med prsti
polzi in se širi kot
olje ki plava na vodi
pogrešljivih dni ko si
krtači lase z glavnikom
pozabe in hoče pozabit
da živi takšna je ona
in takšen sem jaz ko
sem podoben sebi
sredi brezna slepečih
luči ki osvetljujejo
ta semenj ničevosti
kamor hodimo prodajat
svojo prazno malho.
Misel nanjo me boli
a me na nek način
dela živega saj vem
da ona je pač takšna.
Šele ko uidem sebi
jo dobim najdeva se
se samo na točki kjer
naju ni več in to je
za začetek več kot
spodbudno zahtevat
več je neokusno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
- 16. 03. 2016 ob 21:56
- Prebrano 651 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 148.62
- Število ocen: 6
