Sredi gluhe sobe prižigaš že peto svečko
in nihče ti ne pove, da je v kotu stikalo za luč.
Tu in tam zaznaš kresanje isker
in čisto potiho, neznatno, zakoplješ obrazek v dlani.
Počasi pozabljaš zgodbo o dečku,
ki se nikoli ničesar ni zbal.
V sanje prikličeš zlate metulje,
da te ponesó prek krvavih bojišč.
Visoko, še višje, do roba neba!

Prebudiš se v jeklenih rokah
in poljubiš gravitacijo v slovo.

Veronika Šoster