Vase upognjen, hodiš, v temi,
mimo tresočega glasu se vzpenja tvoja senca.
Moledujejo te, ti pa kot gora nesmisla,
mirno korakaš po vijugasti stezi.
Nikar človek, ne bodi prepričan,
da boš za zidovi samostana,
ostal tako zadosten.
Že res, da z vetrom v jadrih hitiš proti nekemu cilju,
a že naslednji trenutek, iz tega vetra, On naredi orkan.
Ti potrga peruti, razkolje tvojo okrašeno barko,
te brez usmiljenja izpljune na goli otok.
Odvzame ti korak, suha usta ogovarjajo le ptice,
A te ne slišijo, kot nekdaj davno nisi slišal ti.
Klečiš pred soncem in luno,
a zate ni več časa, ker si ga porabil,
nekje v svojem zanesenem bivanju.
Si imel in posedoval, človek,
a se ti je izmuznilo, tam nekje, saj ne veš kdaj.
In to je tisto, kar ti želim povedati: pozabi na preteklost,
ker ni vredno je nositi v nahrbtniku.
Ne oziraj se v jutrišnji dan,
ker tam še nisi bil.
Ovrednoti trenutek, operi blato iz svoje pižame in se obleci
v poročno obleko.
Pojdi tja, kjer te čaka, duša dvojčica.
Zaprosi jo, brez prstana,
Bodi, ti, sam, obljuba večnosti.
Pa četudi, tam pred oltarjem, naletiš na nepričakovano,
odloči se, DA, za življenje.
Ker življenje je Ljubezen, hrani se, napajaj se,
odlagaj svoje križe in zaupaj, zaupaj.
Da se lahko vzravnaš in v svoje prsi naseliš MIR.

Sandra Kocijančič