Kerub, kanih in vrag - se pa smejijo (blankverz sonet)
Po nebu hodim kot kdo drug po zemlji,
kar Vid mi da kolaček, da odkrhnem
ga dobro četrtino ter pojem jo …
zatem pa nekaj ur sem počen lonec;
odnaša me, kot truplo psa poplava.
Počenjam vse kar pač vsak dan počenjam
(v bel strop bolščim, sosede zapeljujem
in kdaj pa kdaj zapišem kje Besedo),
a hkrati že lebdim v časovnem stroju;
od časa pa do časa me odnaša.
Najmanj od vseh pretresa me prihodnjik,
ki vidim ga, ko da lebdi nad mano,
ko spet na zemljo stopim kot vsi drugi.
Kerub, kanih in vrag – se pa smejijo.
kar Vid mi da kolaček, da odkrhnem
ga dobro četrtino ter pojem jo …
zatem pa nekaj ur sem počen lonec;
odnaša me, kot truplo psa poplava.
Počenjam vse kar pač vsak dan počenjam
(v bel strop bolščim, sosede zapeljujem
in kdaj pa kdaj zapišem kje Besedo),
a hkrati že lebdim v časovnem stroju;
od časa pa do časa me odnaša.
Najmanj od vseh pretresa me prihodnjik,
ki vidim ga, ko da lebdi nad mano,
ko spet na zemljo stopim kot vsi drugi.
Kerub, kanih in vrag – se pa smejijo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 21. 03. 2011 ob 08:42
- Prebrano 1683 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 607.24
- Število ocen: 17
